Poljub in poljubljanje imata biološko in psihološko osnovo, simbolični pomen, hkrati pa v zgodovini posebno družbeno in kulturno vlogo. Način poljubljanja se je v tisočletjih in stoletjih spreminjal, z njim pa tudi njegov pomen.

Poljubljanje in  poljub sta vrsta človeške govorice, pravzaprav njen najbolj zapleten del. Poljub je imel v vseh obdobjih dvoumen, nejasen pomen ali pa je bil ta vsaj potencialno takšen. Poljub namreč sega od ene skrajnosti k drugi. Razmejuje med čistim in nečistim, med dovoljenim in nedovoljenim, med pričakovanim in nepričakovanim, med sprejemljivim in nesprejemljivim. Vedeti moramo, kdaj gre recimo za prijateljski ali platonični poljub in kdaj za namigujoč ali erotični in kdaj za pokroviteljski ali  »očetovski« poljub.
Poljubu bi lahko rekli »oralna aktivnost«. Erotični  oziroma  seksualni naboj, ki ga poljub ali poljubljanje prinašata, je prastar. Najdemo ga v bibliji in v klasični literaturi, v trubadurskem pesništvu in v srednjeveškem romanu. V zadnjih dva tisoč letih je poljub prisoten tako rekoč povsod. Je simbol vzajemne združitve in pripadnosti, znamenje enotnosti, povezave. Hkrati je  že v antiki in pravzaprav že prej dobil tudi duhovni pomen. Poljubi so seveda različni in jih je mnogo vrst. Že pred stoletji so govorili o petih zvrsteh: poljubih ljubezni, naklonjenosti, miru, spoštovanja in prijateljstva, a to je le del njegovih vsebin, vlog in oblik, ki so se poleg tega, kakor rečeno, še ves čas spreminjale. Med drugim se je poljub spreminjal tudi z družbenim odnosom do spolnosti. Sicer pa je poljub določal družbeno življenje. Govorimo o poljubu med raznimi sloji prebivalstva, med poročenimi in neporočenimi, med moškimi in ženskami,  med odraslimi in otroki.
Pri pozdravljanju oziroma poljubu na ustnice se dotikamo različnih delov telesa tistega, ki ga pozdravljamo. To je bilo in včasih še je odvisno od statusa, položaja tistega, ki poljublja, in tistega, ki ga poljubljamo. Kadar se srečajo osebe enakega družbenega položaja, si izmenjajo poljube na ustnice ali lica.

Splošno razširjeni so še poljub za sklenitev posla, poljub za dogovor o poroki, poljub, nakazan z usti ali poslan s prsti (Angleži mu pravijo air kiss, zračni poljub), pa verbalno nakazani poljub, častiti ali krščanski poljub itn. Poljub je lahko znak pozdrava, slovesa, voščila ali čestitanja, odobravanja, pokroviteljstva – npr. poljub na čelo – znak prilizovanja, podrejenosti, sprejetja v neko skupnost ali skupino, znak zveze in še česa.

Zgodovina poljuba…
Ljubezenski poljub, pri katerem prodiramo  jezikom, je pravzaprav najbližji samemu izvoru poljubljanja. Začelo se je v pradavnini, vendar niti kot pozdravno dejanje niti kot nekaj povezanega s spolnostjo, ampak kot del vedenja mlade matere do svojega dojenčka, ko je hotela, da bi otrok prenehal sesati z njenih prsi. 
                                                  * * *

Socialna zgodovina poljuba je povezana s kulturnimi vplivi in njihovim širjenjem. Dominantni sloji oziroma cele države in narodi so vplivali na druge. Prav zato so se v mnogih zgodovinskih obdobjih poljubljali med seboj le zgornji razredi, zgornje plasti prebivalstva, aristokracija in noblesa.

                                                  * * *

Če oseba nizkega statusa sreča osebo visokega položaja, bo slednji poljubila le roko, koleno ali stopalo ali le rob obleke. V skrajnem primeru smejo poljubiti le tla poleg njegovih stopal.

Na razpotju življenja…

ohrani korenine in spleti krila.

Ljudska glasba je

arheologija duha.

Če si v puščavi in naletiš na geparda,

nima smisla bežati.

Njegove noge so hitrejše od tvojih

in prej ali slej te bo ujel.

Tako je življenje.

Kdor se ne sooči s svojo usodo,

se ji vda.

Na začetku

Dandanes smo vajeni različnih čudaštev, stvari, ki so nerazumljive in se jih niti ne trudimo razumeti. Pomanjkanje pozornosti do sveta nas je utrdilo v prepričanju, da so vse preproste, a pomembne stvari že odkrite.

In morda je temu res tako. Kolo je izumljeno, ogenj zanetimo v nekaj sekundah in zaradi majhne luknjice v zobu se nam že dolgo ni treba več bati klešč.

Izvedite miselni preskok! Sedíte na udobni skali na podeželju, grizljate slamno bilko in opazujete čredo nadvse zadovoljnih ovac, ki se pasejo v bližini. Naenkrat, kot bi jim gorelo pod parklji, tri volnene predstavnice pridrvijo izza bližnjega grmičevja, poskakujejo, delajo prevale in nasploh dajejo vtis, da je življenje krasno. Bi vas to presenetilo?

Nekaj podobnega je več kot 1000 let pred našim štetjem doživel mlad pastir iz province Kaffa, danes znane kot Etiopija, in radovedno dvignil obrvi. Legenda sicer ne omenja poskakovanja in prevalov, vsekakor pa je hiperaktivno obnašanje kosmatink pritegnilo njegovo pozornost. Kmalu je ugotovil, da je spremenjeno obnašanje posledica prežvekovanja rdečih plodov neznane rastlinske vrste. Mladenič je sledil zgledu svojih varovank in se po poživljajočem odkritju postavil ob bok bodočim slavnim raziskovalcem in znanstvenikom - Isaacu Newtonu, Charlesu Darwinu, Albertu Einsteinu in ostalim.

Ostalo je zgodovina…

Kava in zdravje

Desetletja je veljalo, da je kava zdravju škodljiva. Negativno naj bi vplivala na razvoj zarodka, povzročala kronično povišanje krvnega tlaka in bila celo rakotvorna. Danes je znano, da temu ni tako. Še več, kava ima vrsto pozitivnih učinkov na psihofizično zdravje, ki so dokazani v številnih medicinskih raziskavah.

Takšnemu preobratu se pravzaprav ne gre čuditi, saj se, kot večina stvari, tudi medicina in metode medicinskega raziskovanja razvijajo s skoraj svetlobno hitrostjo. Kar, če pomislimo, niti ni slabo. Če ne drugega, si dandanes lahko brez slabe vesti privoščimo tri do štiri skodelice opojno dišečega napitka dnevno in si s tem celo koristimo.

Kateri so torej dokazani pozitivni učinki kave?

Splošno znano dejstvo je, da kava vsebuje alkaloid kofein, ki je glavna biološko aktivna snov v kavi in je zato bila deležna največ pozornosti raziskovalcev, nekoliko manj znano pa je, da se v kavi nahajajo tudi številne druge substance. Mednje sodijo flavonoidi, ki z antioksidativnim delovanjem preprečujejo škodljive vplive prostih radikalov, ki v telesu nastajajo zaradi najrazličnejših zunanjih in notranjih dejavnikov.

V nadaljevanju našteti pozitivni učinki uživanja kave, so posledica delovanja kofeina in/ali antioksidativnega delovanja flavonoidov:

- za 25% se zmanjša tveganje za nastanek raka na črevesu,
zmanjša se tveganje nastanka ledvičnih in žolčnih kamnov,
- 25% manj simptomov in napadov pri astmatičnih bolnikih,
- manjše tveganje za razvoj ciroze jeter in kožnega raka,
- nedavne raziskave dokazujejo celo manjše tveganje za razvoj Parkinsonove bolezni,
- izboljšata se razpoloženje in miselna zbranost.

Pridelava kave

Kavovec, zimzeleno drevo ali grm, izvira iz Afrike, kjer nekultivirano raste še dandanes. Večino kave za prodajo gojijo v približno 80 državah južne in centralne Amerike, Karibov, Afrike in Azije. Največji proizvajalki pa sta nedvomno Brazilija in Kolumbija.

Obstaja približno 60 vrst kave, komercialno najpomembnejše med njimi pa so 4:
- kava Arabika, ki predstavlja kar 85% do 90% svetovne proizvodje,
- kava Robusta, ki predstavlja 10% do 15% svetovne proizvodnje,
- kavi Liberika in Ekscelsa pa skupaj prispevata približno 1% proizvodnje.

Čeprav so tropska področja Afrike, Azije in Amerike odličen naravni habitat za kavovce, pa so za komercialno proizvodnjo potrebni specifični pogoji (temperatura, nadmorska višina, vlažnost), ki se razlikujejo od vrste do vrste. Arabika na primer bolje uspeva na višji nadmorski višini in potrebuje manj toplote in vlage kot Robusta.

Kavovci so plodoviti po treh (Robusta) do petih letih (Arabika). V naravnem okolju zrastejo tudi do 15 metrov visoko, na plantažah pa jih zaradi praktičnosti obiranja vzdržujejo na približno treh metrih višine. Dosežejo starost do 60 let, produktivna doba pa traja 15 do 20 let.

Plodovi dozorijo v približno sedmih mesecih, običajno ne vsi ob istem času. Prav zato se kavovce povečini še vedno obira ročno. Po obiranju je na vrsti obdelava.

Obdelava kave

Po obiranju je potrebno plodove obdelati in iz njih izločiti kavna zrna. V ta namen se uporabljata dve metodi:

1. Suha obdelava

Po obiranju se zrele plodove nekaj dni suši na soncu. Ko so ti suhi, se z namensko napravo odstrani kavna zrna.

2. Mokra obdelava

V prvi fazi se mesnati del loči od zrna v pergaminski luski, čemur sledi nekajdnevno namakanje v vodi, katero pri vrsti Arabika spodbudi kemične reakcije, ki še dodatno izboljšajo okus in aromo. Nadaljnji postopek zajema sušenje na soncu, odstranjevanje pergaminskih lusk v centrifugalni napravi, prebiranje in poliranje, elektronsko sortiranje ter pripravo na transport.

Naslednja faza, ki običajno poteka že v pražarnah, je faza mešanja različnih kav. Šele s slednjim se namreč doseže ravnotežje in bogatost okusa in vonja končnega izdelka.

Oprostite za trenutek, grem na skodelico kave…

Zakaj brezskrbni dnevi tako hitro minejo?!

Najini prvomajski dopustniški dnevi so bili čudoviti, sončni, topli, mokri, ledeno sladki, zaljubljeni…in seveda kot vedno veliko prekratki.

Letošnji maj sva preživela (delno) na celini v objemu vode, sonca in otroškega smeha. V četrtek dopoldan sva se odpravila v Čateške toplice, kjer sva prelenarila naslednje štiri dni. Čeprav je pomlad šele dobro pokukala na plan, je njen spremljevalec že pokazal svojo moč. Sonček naju je dodobra ogrel in tudi obarval. 

V sobotnem jutru sva se odpeljala v Zagreb, kjer sva obiskala živalski vrt. Res je čudovit, predvsem zato, ker ga obdaja mnogo zelenja. A najpomembnejše je to, da tudi njegovi prebivalci živijo v sebi mnogo bolj prijaznem okolju. A žal je tudi to živalsko kraljestvo še vedno premalo pristno, bogato, oskrbljeno, privlačno…

Ob nabiranju cvetja

na dlani ostane njegov odtis.

V mislih odmeva otroški smeh.

Čudeža ni.

Ne glej gor.

Ne glej levo.

Ne desno.

Poglej predse.

Čudež je…

V tebi.

Luč v daljavi.

Opazujem neznane obraze.

Tudi jaz se smejim.

Čeprav v temi.

Zapustiti zavetje domačega gnezda je zagotovo velik korak in močna odločitev vsakega posameznika. Seveda, če dom zapušča z nasmehom, lepimi spomini in s ponosom o odločitvi novega koraka. 

Priznam, da mi je bilo ob slovesu težko, da sem jokala hkrati od sreče in seveda od vsega novega, ki me je čakalo na vstopni postaji. Starša sta me pospremila s ponosom na obrazu in seveda v besedah, ter s solzico, ki sta jo želela skriti, a je v objemu kmalu zazvenela.

Hvaležna sem jima in vedno jima bom za vsa spoznanja in znanja življenja, ki sta mi jih dala v 24-ih letih mojega življenja. Srečna, ker sta mi dovolila, da sanjam z odprtimi očmi, mi stala ob strani in me ob vsakem koraku opogumljala. Nikoli nista oporekala mojim željam, le želela sta, da ostanem realna in razsodna. Verjela sta vame, v moje odločitve in korake! Ob slovesu sta mi v objemu glasno dejala: “Ponosna sva nate!”

MAMI, ATI, ANŽE  - HVALA VAM!

In tako sem korak za korakom praznila svojo otroško sobo. Spomnim se, kako sem se nekega jutra ustavila pred vrati, stopila korak nazaj, se ulegla na tla sobe in v mislih preletela vse trenutke doživete v njej. Nato se z nasmehom in lepimi spomini še enkrat ozrla po sobi in zaprla vrata.

NAJINA SELITEV V LJUBLJANO!

Mami in ati, hvala za pomoč! Ati, hvala, ker si zame vozil kombi…Mami, hvala, ker si tisočkrat premerila sobo, da si našla rešitev za “najin” kotiček. Anže, hvala za ideje in moško roko! Bila sta dva, a uspešna kot bi bili štirje!

In navsezadnje hvala TEBI! …ker si verjel vame, zaupal moji odločitvi, prisluhnil vsaki moji želji, me tolažil in vzpodbujal, prebedel cele noči, da sem se zjutraj zbudila v novi belini, z menoj prevozil tisoč kilometrov, da sva našla željeno stvar, mnogo naredil namesto mene, ko sem utrujena prišla iz službe, čeprav tudi ti nisi imel dopusta…

Hvala! *

ISKANJE STANOVANJA: 2 meseca brskanja po oglasih, 60 klicev in nazadnje le šest ogledov stanovanj. Sedmo je bilo usodno! :) Prijatelji pravijo, da sva imela srečo!

KONČNO! USTREZNO STANOVANJE!

DATUM SELITVE in POKANJE ŠAMPANJCA! Konec novembra 2007 (in šele zdaj sem uspela najti čas za objavo!

NAJINO POČUTJE: utrujena, skoraj brez spanja, nenehno v razmišljanju, akciji in seveda z velikim minusom na računu! :) Vam zveni znano, kajne?!

Za premagovanje utrujenosti gre zahvala Janezu, ki je kuhal najboljšo kavo in me ves čas spravljal v smeh -  s petjem, igralskimi scenami, poplesavanjem z valjčkom ( s tistim, ki pušča barvo!) in seveda s poljubi in objemi!

DOBRODOŠLI!

Stanovanje sva oblekla v barve. Barve ljubezni in zemlje. Rdeče, rjave, oranžne…

Saj veste, kam vabijo češnje?!

…v kuhinjo! Sitim vstop prepovedan!

Najina sobica…mmm! Gostom vstop prepovedan!

Dnevna soba s pogledom na park. V njej preživiva čudovita jutra.

Najina prva novoletna jelka.

Najina angelčka!

Svečke! Saj veste v čem je njihov čar!?

Nekdo, ki je želel z menoj.

Najina sestavljanka življenja dobiva končno podobo…

Jutranji sonček je pokukal v najino posteljo. Ljubljana se je prebujala v čudovit sobotni dan. Iz kuhinje je že dišalo po jutranji kavi. Hitro sem skočila iz postelje, natočila skodelici kave, odgrnila zaveso in uživala v najinem jutru, s pogledom na prebujajočo se Ljubljano.

Bil je resnično prelep dan, da bi ostala doma… In tako sva se odpravila. Tokrat naju je pot zapeljala do Trsta, kjer sva uživala ob lepoti gradu Miramare, se sprehodila po Trstu in  popila najboljši in seveda najdražji kapučino.

Pogled iz daljave na grad Miramare.

Pot, ki vodi do gradu.

Ob vstopu na grajsko dvorišče…

…zastane dih. Čudovito, kajne?!

Pot z grajskega dvorišča naju je popeljala…

po stopnicah do pristana in naprej do sredozemskih nasadov in čudovitih kamnitih kipov.

Med uživanjem na sončku sta bila z nama v družbi tudi golobčka.

Ko bo dan prelep, da bi ostali doma , se le odpravite na lepše. Midva predlagava Trst in grad Miamare. Bilo je čudovito in v kratkem se vrneva v ta obmorski raj.

 KAR ODRASLI ŠE NISMO POZABILI IN KAR OTROCI ŽE DOBRO VEDO…

“Vsakdo mora imeti svojega medvedka,

da se stisne k njemu,

ko ga je strah,

da mu pove svoje skrite želje in

da se ob njem pocrklja.”

Naši puhasti prijatelji

Pri nas plišastemu medvedku pravimo preprosto “medvedek” in seveda je med najbolj slavnimi gotovo, vsem dobro poznan,  medvedek Piki Jakob.

Ampak v angleško govorečih deželah, od koder tudi prihaja igrača, mu pravijo “teddy”, kar je ljubkovalna oblika imena Teodor.

Leta 1902 so tedanjega predsednika ZDA, Teodorja Roosvelta, v eni izmed zveznih držav povabili na lov na medveda. Gostitelji so mu pred puško pripeljali medvedjega mladiča, kar je predsednika užalilo in ga ni hotel ustreliti. Tamkajšnji časopisi so naslednji dan objavili posmehljiv strip, v katerem se predsedniku - slabiču - zverine preveč smilijo, da bi jih streljal, a je v javnost prišla tudi druga različica, ki jo je lansiral predsednikov urad: predsednik nikoli ne strelja nasprotnikov, ki mu niso kos. Javnost se je razdelila na tiste, za katere je bil predsednik moder in junak in na tiste, za katere je bil reva in slabič. kakorkoli - v tistem času je za majhnega medvedka prišla v rabo pomanjševalnica predsednikovega imena Teddy.

Ameriški izdelovalec igrač je ob tej novici dobil navdih. Iz ostanka pravega krzna je ukrojil medvedka in ga poimenoval Teddy. Takoj za tem je pričela izdelovati medvedke z enakim imenom, toda iz umetnega krznatega pliša, neka nemška tovarna. Leta 1903 je bil njihov izdelek razstavljen v Leipzigu na sejmu igrač. Še isti dan jih je nek newyorški trgovec, ki je začutil uspeh naročil 3000 čisto novih plišastih medvedkov. Ni se motil. Medvedek Teddy je postal velikanski prodajni uspeh, saj je navdušil odrasle in seveda še bolj otroke.

Dandanes veljajo medvedki za eno izmed najbolj prodajanih igrač po vsem svetu. Tako so medvedki dobili svoje mesto tudi v knjigah - pravljicah, risankah… Najslavnejši knjižni medvedek je Medvedek Pu.

Obstaja mnogo različnih medvedkov, a večina jih ima premične tačke in glavo, tako kot prvi nemški medvedek. Obstajajo tudi zbiratelji medvedkov, za katere je zelo pomembno, kdo medvedke oblikuje in šiva. Nekatere medvedke izdelujejo zgolj za zbiratelje, v zelo majhnih serijah in z gromozanskimi cenami. Obstajajo tudi dizajnerski medvedki, ki jih je mogoče dobiti le po naročilu.

Ampak otrokom je vseeno, kdo je medvedka ustvaril in za kakšno ceno so ga kupili. Zanje je pomembno, da je medvedek ravno prav mehak in crkljiv!

SREČA

ne potrebuje

POTRDITVE!

Vaši otroci niso vaši otroci.

Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.

Lahko jim darujete vašo ljubezen,

ne morete pa jim dati vaših misli,

kajti imajo svoje.

Nikoli

ne preganjaj majhnega otroka.

Po tej poti gre le enkrat.

Dovoli,

da se naužije razgleda.

Otroci so čudoviti.

Tako lahko je

v njihove oči pričarati veselje.

Nič, kar v življenju naredimo,

ni sprejeto s takšnim navdušenjem kot:

“Pridi, hi-konjiček čaka” in “Kuku.”

Ljubezen se rodi iz veselja,
s katerim gledata drug drugega,
hrani se s potrebo, da spet vidita
drug drugega, in se zaokrožita,
ko se ne moreta več ločiti!

Ljubezen - najbolj opevana tema življenja

O ljubezni je napisanih toliko pesmi, zgodb, romanov, naslikanih toliko umetnin, izgovorjenih mnogo čudovitih besed in hkrati tudi laži, izpostavljenih toliko pričakovanj in pridobljenih mnogo razočaranj kot o nobeni drugi stvari na svetu. O njej vemo vse, a hkrati nič. Vsak ima svojo predstavo o ljubezni, vsak drugačno definicijo in navsezadnje tudi različno izkušnjo.

Kako se torej sploh lahko znajdemo, če o njej razmišljamo vsak po svoje? Kaj je torej ljubezen? Jo lahko primemo, otipamo, vonjamo? je vse to in hkati še veliko več. Ali lahko živimo in preživimo brez nje. Pravzaprav ne, pa čeprav bi marsikdo rad to zanikal. Je ljubezen čustvo, dejanje, je morda celo odločitev?

Obstaja veliko vrst ljubezni,večji del ljudi pa se večino časa v življenju vrti okrog partnerske ljubezni, se o njej sprašuje, se muči, jo išče. Ljubezen ima v različnih kulturah različne pomene, v različnih zgodovinskih odobjih različne obraze, a vedno pomeni eno izmed najpomembnejših gonilnih sil človeštva.

Kaj je pravzaprav ljubezen?

Ljubezen je čustvo, ki je včasih močno in spet drugič malo bolj umirjeno. Ljubezen so dejanja, velika, taka, ki premikajo gore. In ljubezen so drobna dejanja, lepi pogledi, lepe misli…na videz tako nepomembne reči, ki pa grejejo in ohranjajo ljubezen ves čas privlačno in živo. Mnogi se sprašujejo ali je ljubezen odnos. Seveda je odnos, vedno. Četudi smo sami. In prav pri sebi bi morali začeti z ljubeznijo. Nobena ljubezen od ‘zunaj’ nas ne bo rešila, če se sami nimamo radi.

Ljubezen je vrednota. Večna in vedno moderna. In ljubezen je potreba, osnova za življenje. Potrebo po ljubezni imamo vsi, zadovoljujemo pa jo na različne načine.  In vsi vemo, da zelo boli, če le-ta ostane neizpolnjena. Seveda pa se moramo zavedati, da je ljubezen velika odgovornost, delo in ‘garanje’…

Zaljubljenost je obsedenost

Zaljubljenost je začetek potovanja in mnogokrat tudi njen konec.

Zaljubljenost je nerealno stanje, je prenašanje svojih želja na partnerja, je hoja po svetu z rožnatimi očali. Je stanje, ki ne more trajati v nedogled, ker bi izčrpalo človekovo telo. Zaljubljenost nima velike povezave z ljubeznijo. Nekatere ljubezni se začnejo z zaljubljenostjo, a še več ljubezni se konča z zaljubljenostjo v nekoga drugega.

Zaljubljenost je fiziološko stanje, ko naše telo preplavijo morfini,  lastni hormoni sreče. In prav ti hormoni so odgovorni za naša kasnejša razočaranja, ko splegledamo in realno ocenimo našega partnerja . Hormoni so ‘odgovorni’, da zaznamo osebo kot popoln objekt. Zaljubljenost je odnos z ‘neresnično’ osebo, s prividom resničnosti, je odnos z iskivljeno podobo druge osebe in sebe. Življenje postane čudovito, saj v njem ne vidimo problemov, plavamo nad oblaki. A zaljubljenost ima omejen rok trajanja.

Ko zaljubljenost mine

Na stanje zaljubljenosti nimamo vpliva, tudi zaljubimo se ne zavestno. Čeprav bi bilo včasih to prijaznejše in enostavnejše do ’iskanja’ in ustvarjanja popolnega ljubezenskega odnosa. A zavedati se moramo, da na svoja dejanja lahko vplivamo in sicer s ‘treznim’ razmišljanjem. Kaj to pomeni? Preprosto: na zaljubljenost kot počutje ne moremo vplivati. Povsem naša odločitev pa je, kaj bomo s to zaljubljenostjo počeli. Zaljubljenosti se lahko predamo in v njej uživamo, seveda, če nimamo izrazito slabih izkušenj. Ponudimo si čas, da v novi zvezi spoznavamo partnerja in tudi sebe. Včasih se kar ne moremo načuditi, kaj vse zmoremo, kadar smo zaljubljeni. Takrat smo sprejeti v vsej svoji celoti. Počutimo se lepi in želimo biti še lepši. Še bolj sprejeti. Tako se nehote trudimo in prikrivamo svoje resnične lastnosti. A žal ali na srečo, tudi hormoni s časom izgubijo svojo intenziteto. Tako rožnata očala izgubijo barvo in počasi spoznavamo parterja v realnejši sliki. Tukaj pa mnogokrat nastopi težava, saj nas lahko ta oseba popolnoma preseneti ali močno razočara, ker nima nobene sorodnosti z osebo, ki smo jo v naši zaljubljenosti popolnoma idealizirali. Naenkrat se ta oseba začne vesti drugače, čudno-normalno. V ospredje postavlja svoje želje, zahteve, omejitve, pričakovanja, kar nas mnogokrat zmede in zapelje v negativno doživljanje odnosa.

In prav zdaj je čas, ko lahko naredimo največ. Preverimo svoja pričakovanja v življenju. Odločno se vprašamo, kaj sploh v življenju hočemo, kakšna so pričakovanja, ki jih gojimo do sebe in do morebitnega parterja. Kaj ob njem lahko zadovoljujemo in česa ne. Pomembno je, da razmislimo, čemu se sami lahko odpovemo v zameno za dober odnos, za ljubezen. Samo tako lahko počasi prerastemo okvire zaljubljenosti in začnemo graditi na trdnejših temeljih.

Učenje prave ljubezni

Ko združimo srce in misli, ko se izvijemo iz stanja zaljubljenosti, smo že naredili korak naprej. Začne se zavestno uresničevanje naše želje po stiku s partnerjem. Zaradi tega smo sposobni delati kompromise, ki so pomembni za pravi ljubezenski odnos. Zrela ljubezen je posledica realne predstave o partnerju, o nas samih, o napakah in pomanjkljivostih. Ko smo sposobni priznati partnerjeve napake, jih sprejeti in ga ceniti kot popolnega človeka kljub napakam, takrat lahko govorimo o pravi ljubezni.

In za ljubezen se moramo vsak dan znova in znova odločati. Ljubezen ni nekaj dokončnega, nekaj kar dosežemo in potem pustimo mirovati.

Ljubezen je potrebno negovati, da raste in se razvija v še kakovostnejši odnos.

Ljubezen je kompromis med dajanjem in sprejemanjem, med omejitvijo in svobodo. Vsak trenutek in v vsakem položaju posebej.

Ljubezen in varanje

Ljubezen in varanje. Kot dva nasprotna pola. Pa vendar vedno le ni tako. Kadar smo srečni v partnerski zvezi, na ‘pademo v stanje zaljubljenosti’, ker tega preprosto ne potrebujemo. Kljub temu, da je ljubezen močno čustvo, umirjeno, zrelo in trezno, na zaljubljenost ne moremo vplivati. V naši moči pa je, da se odločimo, ali bomo sprejeli novo zaljubljenost v zameno za že obstoječi partnerski odnos. Tu ni pravila. Vsak posameznik se odloča po svoje. Toda njegova odločitev nam omogoča pogled v njegovo resnično osebnost, v dojemanje in razumevanje partnerskega odnosa.

Ljudje smo ljubeča bitja

Ljudje smo čuteča bitja, zato v dejstvu, da se zaljubljamo večkrat v življenju, ni prav nič nemoralnega. Normalno je, da smo všeč tudi drugim ljudem, ravno tako naš partner. Popolnoma v naših rokah pa je odločitev, kako z zaljubljenostjo ravnati. In tu nismo nemočni. Imamo vse možnosti, da se sami odločimo.

Ker smo ljubeča bitja, v življenju ‘ljubimo’ več ljudi. Različni ljudje nam v različnih odnosih pomagajo zadovoljevati različne potrebe. Ob partnerju ponavadi zadovoljujemo potrebe po varnosti, sprejetju, pripadnosti, spoštovanju, uveljavitvi, potešimo spolne potrebe. Ob partnerju se lahko čudovito zabavamo, ponavadi pa si omejimo potrebo po svobodi Ko se zaljubimo v osebo izven našega odnosa, je pomembno, da preverimo, katere potrebe zadovoljuje nova oseba, partner pa žal ne. Nova zaljubljenost je lahko zgolj informacija, kaj v partnerstvu v resnici pogrešamo. Nova zaljubljenost nas pripelje do nas samih, do naši potreb, ki se jih trudimo zadovoljiti. Ali se bomo za to potrudili v obstoječem odnosu ali v drugem, pa je spet povsem naša odločitev.

/Povzetek po članku iz revije Otrok in družina, z naslovom ‘Zaljubljenost ali ljubezen?’/

Ne objemaj krhkega drevesa,

tudi, če je lubje lepo.

Notranjost je pretemna.

Tokrat sem se odločila, da objavim članek moje mami. Kot znana oz. pomembna oseba v naši občini, če smem tako reči, so jo uredniki “našega” časopisa prosili za kratek osebni prispevek. Upam, da ne bo zamere, ker sem to objavila brez njene privolitev.

 Mami, rada te imam in ponosna sem nate!

 UTRINKI S PREHOJENE POTI

 ”Ko se ti ljudje zahvaljujejo, se počutiš dobro, počutiš se srečnega. Pozneje analiziraš kdo to počne in kmalu prideš do zaključka zakaj to počne. To so mnoge stvari, ki si jih vtkal v vsebino življenja posameznika, skupine, družbe in stvari, ki ljudem veliko pomenijo.  

Hitro je minilo leto 2007. Bilo je pestro in zahtevno. Želela sem si, da bi zadnji konec leta doživel podaljšek, pa ne v smislu zabave, temveč zaradi dokončanja del na objektu zavoda, katera je kaj hitro zaključila narava sama s svojo belo odejo. Tako lahko tudi narava poskrbi za počitek, spokojnost in ti določi čas za analizo prehojene poti in čas za pripravo načrta za prihajajoče leto, da naredimo kaj bolje, več ali drugače. Vse tri besede so izhodišča na katera nalagamo in pišemo načrte za naprej. 

Sem hčerka, žena in mati, sem direktorica socialno varstvenega zavoda v Šmarju pri Jelšah. Nenehno se gibljem v krogu ljudi, mlajših in starejših. Večino časa v minulem letu sem preživela prav na delovnem mestu, ki mi ni v breme, temveč mi je v veselje in izziv. Rada imam ljudi in lepo je delati z ljudmi, ki znajo sami upravljati s svojimi mislimi ob spoznanju, da smo si različni. Življenje, tudi v  minulem letu, je bilo polno izzivov in stresov, še posebno, ker smo si v našem zavodu postavili obsežne plane, ki so zaradi nepredvidljivih situacij terjali hitra ukrepanja in odzive. Srečna sem, da izvajam svoje poslanstvo med ljudmi, ki so prizadevni, prijazni in strokovni. Sprotno se mi potrjuje več kot tridesetletna naložba v ljudi, katere obresti so dragocene. Zaposlene je potrebno nenehno pripravljati na spremembe in premike v naši družbi, ki jim lahko pomenijo tudi izziv in ne le tarnanje in odrekanje. Ustvarjalnost je najbolj konstruktivna oblika človekovega obnašanja in prav iz nje lahko predvidim kakšni bodo naši skupni izdelki, ki jih ponujamo uporabnikom. Vedno moram iskati pot do pozitivnega mišljenja, ki je surovina za izdelek. 

Živimo v času hitrih sprememb, ki narekujejo stalno izobraževanje tako zaposlenih kot tudi uporabnikov naših storitev. Ljudi je potrebno pripeljati na pot vedeželnosti, ustvarjalnosti, inovativnosti, da se nova teoretična znanja lahko hitro integrirajo v prakso. Kljub  obsežni in hitro spreminjajoči se zakonodaji moram ostati prijazna in ljudem omogočiti prijazno delovno in življenjsko okolje. Vesela sem, ker  mi to uspeva. Starejši novosti in spremembe težko sprejemajo. Sploh podražitve, ki smo jih bili že deležni in se še obetajo v prihodnje.Prav te so mi izziv v razmišljanju, kako in kakšne plane postaviti, jih uspešno realizirati in omogočiti ljudem solidno in cenejše življenje. 

Kot hčerka se pogosto pogovarjam s svojo 89 letno mamo, ki se nenehno sprašuje, kako bom zmogla in kako mi lahko priskoči na pomoč. Hvala - dovolj si naredila za nas - in sedaj je čas, da razmišljaš o sadovih življenja, spremljaš vnuke ter pravnuka in kaj kmalu boš prišla do spoznanja, da tega sveta ne preživiš, če preveč za pečjo čepiš. Tako mama, pravo je tvoje spoznanje, pa vendar težko slehernemu staršu, ko otroci zapuščajo gnezdo. To doživljava oba z možem. Skrbno grajena družinska hiša, ki je bila še  nekaj let polna otroškega vrveža in družinskih zabav, se je sedaj povsem umirila. Sleherni član naše družine ima svojo vizijo in želje. Verjamem, da  sva bila z možem do sedaj uspešna pri ustvarjanju pogojev za njuno razvoj in osebnostno potrjevanje,  ker sva znala prisluhniti in komunicirati ter usmerjati stvari v prihodnost, ki sproti prižiga nove in ugaša stare že presežene težnje.  

Tako kot velja pravilo za podjetje, velja tudi za družino. Vizija ni trajna podoba, je le slika, ki se nenehno spreminja v kreativnosti posameznika, družine ali družbe. Tako kot vsak voditelj, direktor, imajo tudi starši vlogo uskladitve in uglasitve posameznega inštrumenta (sodelavca, otroka). Šele medsebojno uglašeni instrumenti dajo orkestru pravi zven. Srečna sem ker tako zasebno kot profesionalno živim in ustvarjam v uglašenem orkestru!”

Pred leti sem te besede položila na usta. Usta Nekoga. Tisti trenutek z vero in zaupanjem o nezmotljivosti. Nekaj časa živela z mislijo o pravi ljubezni. Ja, zame je bil tisti ‘ta pravi’, pa čeprav sem od vsega začetka vedela, da je želja večja od same realnosti. Pa vendar me je premamil tok ljubezni. Ujel me je. In tako sem se prepustila njegovemu valovanju…

Ko pomislim, vidim, da je bila to ljubezen dveh bregov. Dveh oseb, ki živita sanje. Skupne, a vendar le svoje. Sanjata v objemu. A vsak objem je imel svoje sanje. Sanjal si o ‘njej’ in jaz o ‘njem’. Ne, ni bil moški, bilo je Življenje…Vse je postajalo tako tuje. Bregova sta postajala vse bolj oddaljena. In tako je njuno oddaljenost čez čas objelo slovo.

Solze so rosile lica. Pa vendar upam reči, da so bile kljub vsemu, to solze sreče. Spoznanje, da moj korak ni enak tvojemu in tvoja misel enaka moji, je bilo tisti trenutek težko, najtežje, a kljub vsemu najlepši najdeni zaklad, če smem tako reči… 

Pa vendar ne želim razmišljati o preteklosti. V sedanjosti ni prostora zanjo. A vseeno je ni vredno pozabiti, saj je del mojega življenja, odraščanja, učenja. Prav zaradi nje sem postala bogatejša za mnoga spoznanja. Lahko rečem, da sem hvaležna za marsikatero grenko izkušnjo, saj sedaj vem, da mi je prav ta odprla vrata v nov svet in mi  pokazala kam pluje moja ladja in kje najdem svoje sanje…

Tako mi je uspelo. Ujeti sanje.

Zdaj upam reči, da sem našla zaklad, da sem obogatela, da sem pravzaprav več kot samo ‘bogata’… a ne sama - z njim. Si moje bogastvo. Si človek ob katerem želim dosanjati svoje sanje. Si Nekdo, ki ve, kaj pomeni ljubiti in kako pomembno je plavati s tokom. Zato sem v tvoje roke položila svoje telo in svoje srce.

Z vsakim dnem se zahvalim za Srečo, ki sem jo našla ob tebi, za Srečo, ki me spremlja ob tvojem koraku. Postal si moj fant, partner, sopotnik. Kmalu tudi mož in očka.

S trudnimi očmi prelistam še zadnjo stran. Stisneš se k meni in me nežno poljubiš. Ponudiš mi skodelico vročega čaja. Obrneš se in zašepetaš: “Kako ti lahko pomagam?” Objamem te in rečem: “Samo ostani, tako lepo mi je!”

P.S.: Saj veste, za dežjem vedno posije sonce!